Postopek mediacije

Vsak dan na svetu obstajajo različne konfliktne situacije, včasih je njihov izid lahko zadovoljiv samo za eno od strank, včasih pa lahko pride do poti od konflikta do sprave z nasprotnimi strankami. Tako je eden od načinov reševanja sporov s sodelovanjem tretje stranke, ki je nevtralen in ki ga zanima samo reševanje spora, postopek mediacije.

V desno je mediacija ena od njihovih alternativnih tehnologij reševanja sporov. Tretja stranka je posrednik, s katerim stranke razvijejo poseben sporazum o konfliktnih razmerah. Stranke nadzorujejo postopek sprejemanja alternativ, da bi rešili in rešili spor.

Načela mediacije so naslednja:

  1. Zaupnost.
  2. Medsebojno spoštovanje.
  3. Prostovoljnost.
  4. Preglednost in poštenost postopka.
  5. Enakost strank.
  6. Nevtralnost mediatorja.

Treba je omeniti, da je koncept posredovanja nastal v antičnih časih. V zgodovini je znanost podobnih primerov v trgovini med prebivalci Babilona in Feničani.

Med sodobno metodo reševanja konfliktov se mediacija razvija od druge polovice 20. stoletja, v Avstraliji, Združenih državah in Združenem kraljestvu.

Vrste in tehnike posredovanja:

  1. Transformativno. Udeleženci lahko samostojno določijo potek mediacije. Tretja oseba, posrednik jih sledi. Ključne komponente te vrste so sluh in sluh. Zato bi morali biti udeleženci bolj občutljivi na potrebe drugih, jih poskušati razumeti.
  2. Restavracija. Ustvarjeni so pogoji za dialog, katerega glavni cilj je ponovna vzpostavitev odnosov med nasprotniki. V tem primeru je glavna naloga mediatorja ustvariti potrebne pogoje za stranke in njihov dialog
  3. Posredovanje za reševanje problemov. Osredotočanje na interese strank, ne na njihovih položajih. Posrednik najprej predlaga, da stranke pokažejo svoja stališča, nato pa jim pomaga najti in prepoznati skupne interese.
  4. Nervativ. Posrednik in nasprotujoče si stranke med dialogom še naprej vplivajo drug na drugega.
  5. Družinsko usmerjeno. Ta vrsta temelji na ureditvi družinskih sporov, medkulturnega in spora med različnimi generacijami.

Razmislite o fazah mediacije, ki tvorijo sam proces.

  1. Zaupanje in strukturiranje (od te faze je podlaga za odnose strank, ki bodo opazovane v celotnem procesu mediacije).
  2. Analiziranje dejstev in ugotavljanje obstoječih problemov (ta faza je namenjena analiziranju dejstev, ki so pomembna za prepoznavanje problemov, ta proces delno izhaja iz konca prve faze).
  3. Poiščite alternativne rešitve (pregled vseh težav, opredelitev glavnih rešitev in iskanje rešitev, ki se lahko skrivajo v zahtevah in problemih obeh strani).
  4. Odločanje (glavna naloga te faze je skupno delo udeležencev odločanja, ki bo zanje optimalno).
  5. Priprava končnega dokumenta (dogovor, načrt ali dokument, v katerem so jasno navedene odločitve, do katerih so prišle nasprotne stranke).

Treba je opozoriti, da postopek mediacije pomaga doseči dogovor in določen sporazum, ne da bi prišlo do novega spora med strankami, to je v zvezi s strankami drug drugemu. Enako pomembno je dejstvo, da mediacija podpira avtonomijo vsake nasprotujoče stranke in v nekaterih primerih deluje kot alternativa, ki nadomešča sodno posredovanje.