Postopek komuniciranja dejansko traja celo življenje, ker kot družbena bitja, brez komunikacije, ne bi mogli organizirati vsaj neke vrste dejavnosti. Ta pojav je pritegnil pozornost, tako filozofe starodavnega sveta kot sodobne psihologe. Do sedaj ni enotne klasifikacije strukture procesa medosebne in medskupine komunikacije, ampak bomo pokrivali najpogostejše vrste.
Komunikacija je bila razdeljena na strukturo, ki omogoča analize za vsak element in jih racionalizira.
V strukturi, funkcijah in načinih komunikacije se razlikujejo trije različni procesi:
- izmenjava informacij - komunikacija;
- izmenjava dejavnosti - interakcija;
- zaznavanje partnerskega - družbenega dojemanja.
V psihologiji se posebnosti teh procesov obravnava kot način interakcije med posameznikom in družbo, medtem ko sociologija upošteva uporabo komunikacije v družbenih dejavnostih.
Poleg tega včasih raziskovalci sestavljajo tri psihološke strukture komunikacijskih funkcij:
- informacij in komunikacij;
- regulativni in komunikativni;
- Afektivno komunikativno.
Seveda v procesu komuniciranja vse te funkcije tesno sodelujejo in jih ločujejo izključno za analizo in sistem eksperimentalnih raziskav.
Stopnje analize strukture komuniciranja
Sovjetski psiholog Boris Lomov je v zadnjem stoletju opredelil tri osnovne ravni analize strukture govornega komuniciranja, ki se še vedno uporablja v psihologiji:
- macrolevel. Študija te stopnje pomeni analizo psihološkega razvoja osebnosti v določenih časovnih intervalih. Raziskujemo razmerje med osebo in drugimi posamezniki ter družbenimi skupinami.
- nivo mesa. Na tej ravni se struktura komuniciranja obravnava kot logično zaključena situacija medsebojnega delovanja, ki se lahko spremeni, in v kateri se posameznik nahaja v določenih časovnih intervalih. Poudarek v analizi nivoja mesa je na dinamiki, fazah, verbalnih in neverbalnih načinih komuniciranja, pa tudi na vsebinskih komponentah situacij, v katerih poteka komunikacijski proces ("za kakšen namen", "zakaj" itd.);
- Microlovel pomeni analizo osnovnih enot komunikacije, se šteje kot določena interakcija vedenjskih dejanj ("vprašanje-odgovor", kot tudi odnos subjektov sporočanja do prejetih informacij).
Ustanovitelj socialne psihologije B. Parygin je strukturo komuniciranja obravnaval kot odnos med dvema glavnima vidikoma: smiselno (neposredno komuniciranje) in formalno (interakcija z vsebino in obliko).
Še en sovjetski psiholog A. Bodalev je med vrstami in strukturami komuniciranja razlikovati tri glavne komponente:
- Gnostik. To se nanaša na kognitivno stran komunikacije;
- afektivno - čustvena komponenta;
- praktična - aktivna komponenta.
Komunikacija kot proces prenosa informacij in motenj subjektov komunikacije je lahko značilna tudi glede na njegove avtonomne komponente:
- namen;
- vsebina;
- sredstva komuniciranja;
- udeleženci v procesu komuniciranja;
- vrsta komunikacije med subjekti komunikacije;
- komunikacijski potencial udeležencev v komunikacijskem procesu;
- značilnosti spola komunikacije;
- slog in taktika komuniciranja;
- končni rezultat komunikacijskega procesa.
Za takšno ločitev strukture komuniciranja je treba upoštevati vlogo okolja, v katerem se komunikacija uresničuje:
Na koncu je treba opozoriti, da je proces komuniciranja združen z usklajeno kombinacijo dveh tesno povezanih dejavnikov: zunanjega (vedenjskega), ki se kaže v komunikativnem delovanju komunikatorjev, pa tudi pri izbiri vedenja in notranjih (vrednotnih značilnosti subjekta sporočanja), ki se izraža skozi verbalne in neverbalne signale.