Poleg preučevanja zavesti so učenja psihologije usmerjene v nezavedno osebo. Tako je švicarski psiholog K. Jung ustanovil eno glavnih smeri neo-frojdizma, analitične psihologije. V središču njenega študija je ravno tisto, kar se skriva za človeško zavestjo in po njegovih naukih pojasnjuje vzroke določenega vedenja in značilnosti v psihi vsakega od nas.
Analitični pristop v psihologiji
Ta smer je podobna psihoanalizi, vendar pa ima več razlike. Bistvo analitičnega pristopa je preučiti motivacijo, tiste globoke sile, ki stojijo za vedenjem vsakega posameznika, skozi mitologijo, sanje in folklore. Po besedah Junga je osebnostna struktura sestavljena iz:
- zavest;
- posamezno nezavedno;
- kolektivno nezavedno.
Prvi dve deli predstavljata vsa znanja, ki jih je oseba pridobila skozi vse življenje, kolektiv pa je nekakšen "spomin na vsako generacijo". Z drugimi besedami, to je psihološka dediščina, prenesena otroku ob njegovem rojstvu.
Po drugi strani kolektivno nezavedno sestavljajo arhetipi (oblike, ki organizirajo psihološko doživetje vsake osebe). Švicarski psiholog je imenoval primarne slike. To ime je posledica dejstva, da imajo neposredno povezavo s pravljicami in mitskimi temami. Arhetipi so po učenju Junga osnova vsake religije, mita in tako določajo samozavedanje ljudi.
Metode analitične psihologije
- Analiza je glavna metoda napotitve. Njegova glavna značilnost je ustvariti nekakšno navidezno resničnost za stranko. Med celotno sejo, s pomočjo analitike, se spodnja preoblikuje v višje, kolektivno v nezavedno, material v duhovni itd.
- Metoda prostih združenj. Ta tehnika analitične psihologije je sestavljena iz zavračanja racionalnega mišljenja. To so združenja, ki so odlično orodje, ki lahko komunicirajo skrite stvari, ki so shranjene v podzavesti stranke.
- Metoda aktivne domišljije je nekakšno potopitev v globine lastnega jaza, hkrati pa se osredotoča na notranjo energijo.
- Ojačitev je uporaba mitološkega gradiva za primerjavo tistih fantastičnih slik, ki se pojavijo pri bolniku med sejo.